»Oba sva, izgleda, optimista glede politike. 40 let si misliš, da bo bolje, potem greš v pokoj in misliš, da bo bolje, še zdaj mislim, da bo bolje.«

»Otrok v meni je žalosten. Jurij Souček, 1929–2024.«

»Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru.«

»Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil.«

»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«

»Pa kako je peljal vojaškega konja oz. konj njega v Kranj …«

»Jurij Souček, hvala ti za vse. Počivaj v miru, dragi prijatelj in sopotnik.«

»Za konec je Murenc izrazil hvaležnost, da je bil eden zadnjih soigralcev Jurija Součka.«

»Vse to pove v šali kot tudi, kako se je ob koncu vojne prijavil k partizanom kot 'majski hrošč'.«